S FOTOSALONOM V BAVARSKEM GOZDU

Sedim za računalnikom in premišljujem kako napisati novico iz našega potepa po Bavarskem gozdu, kjer so nas tri dni gostili naši živalski gozdni prijatelji. In glej: odrešitev. Jure je napisal prekrasen blog in najbolje, da tokrat namesto novice objavimo njegovo  zgodbo.

Uživajte, kot smo mi…

Sedim na vrhu kupa snega, gledam nekam v prazno in se čudim tišini. Nedelja je in ostali del ekipe se je razkropil po parku, kjer slikajo in slikajo, kot da jim bo kaj ušlo. Trenutek, ura, celo dopoldne samo zase. Iz penziona sem odšel prvi, takoj po zajtrku, mislim da celo brez pozdrava, samo izginil.

Tako prekleto malo pa v NP Bavarski gozd še nisem fotografiral. Malo je verjetno krivo dejstvo, da sem tu sedmič, osmič? Kaj pa vem. Morda pa po divjem letu, prvič diham normalno, ne razmišljam o ničemer, samo sedim tu gor na trimetrskem kupu snega in se mi fučka za cel svet.

Nič več vprašanj zakaj ne Nikon, kako se obnese Canon, koliko daleč nese 500mm objektiv, … Vstanem in zavijem stran od volčje ograde. Niso pri stvari! Težko jih je fotografirat, zato jih samo opazujem. Izdihana sapa orošuje daljnogled, volkovi pa daleč stran ležijo in čuvajo energijo. Letos se prav zanimivo vsi pritožujejo, da nimajo solidnih slik volka, jelenjadi, vidre ni na spregled, zobri so se pokazali le za 15 minut, medved je bil redkeje viden kot sedmica na lotu. Zima je huda in kljub temu, da gre za nekakšen živalski vrt, se je letos dejasnko pokazala razlika med Bavarskim gozdom in ostalimi živalskimi vrtovi. Ko tu useka prava zima s temperaturamo pod -10°c, ko je v oborah/ogradah/kletkah preko meter snega, se živali ugasnejo. Z energijo se ne igra, v naravi ne!

Pri pujsih smo imeli prvi dan srečo, saj smo prišli v ogrado ravno pravi čas. Čas kosila! In tako je cel trop lepo paradiral in se nastavljal foto aparatom.

Naslednja dva dneva so se skrivali v nizkem gostem smrečju, odkoder se je sem ter tja slišalo le še jeznorito kruljenje, kadar se je v tropu razvnel kak prepirček.

Zaspano zehajoč se je vsake toliko odpravil na obhod, a le po zgornjem delu ograde, kar je pomenilo nič “close up” osnetkov…. Ja tudi volkovi so lahko leni in nefotogenični.

Da pa ne bomo samo jamrali, je za zabavo poskrbela risja družina. Poziranje je bilo vrhunsko! In spet se je kot ničkolikokrat pokazalo, da narava ne deluje tako, kot bi si želel človek. Šele sedaj po tolikoh obiskih mi je jasno, da poznavanje parka, izkušnje z njegovimi prebivalci, ne pomagajo prav dosti, ker so razdalje med eno in drugo ogrado pač nekoliko prevelike za nas ljudi.

In tako imamo situacije, ko cela skupina nestrpno čaka volkove, se v novi (lanska pridobitev) ogradi pojavijo losi, ...

...spet drug pa sam samcat doživi edino razodetje pri medvedu, ki je letos prav zanimiv. Žal fotografsko malo manj, saj tistih vragolij, ki smo jih bili vajeni vsa leta, tokrat ni bilo. Skoraj cela medvedova ograda se koplje v celcu, le sem ter tja se opazi kaka gaz, kar govori le eno, medvedi se gredo lahko tudi v živalskem vrtu zimsko spanje.

In tako sem se selil iz ene ograde v drugo.

Ob predlanski 40. obletnici ustanovitve parka, se je uprava parka obdarila s 3.2 mil. € težkim darilom, ki je postal pravi magnet za obiskovalce. Zgradili so namreč 1.600m dolgo pot, ki vas popelje med krošnje dreves, na koncu pa preseneti s trenutno najvišjo leseno zgradbo, narejeno iz lepljenega lesa.

Spirala vas bo v rahli naklonini privedla na vrh 44m visokega kolosa iz lesa in jekla.

Na poti do tja, se lahko igrate z lastnim ravnotežjem.

Ali pa zgolj uživate v nevsakdanji perspektivi 15-17metrov nad tlemi, odkoder nekaj metrska drevesa delujejo kot nizko grmičevje.

Med tem ko večina čaka na malo živahnosti pri volkih, pa drugi v samoti slikajo.

Za konec pa spet en nasvet: Ne vozite svojih otrok na dozo poneumljanja v živalske vrtove, kakršen je ljubljanski, ali bog ne daj v cirkus. Tule bodo svojo radovednost potešili, na najboljšem približku naravi, kjer je okolica avtentična, živali relativno normalno delujoče. Kjer se bodo skozi igro naučili bistva sonaravnega bivanja, kjer bodo morda dojeli, da človek ni vladar naravi, da za igro ne potrebuješ abotnih plezal in igral, saj nam je narava ponudila krepko več.

Midva bova svoj trop, najverjetneje spet peljala gor med zimskimi počitnicami (sankat, smučat, tečt na smučeh, drsat, sprehajat, plavat, obiskovat muzeje, rokodelske delavnice, planinarit …vse to se da tule počet pozimi) in prepričan sem, da bo bolj zabavno in poučno kot na Krvavcu. Pa še trikrat ceneje bo!